Resda je stara hiša v Zagorju postala prijazen dom, vendar se je z njo dogajalo kot v pravljici o Mojci Pokrajculji. V njej se je stiskalo vse več ljudi. Kar je bilo najprej domače in toplo, je počasi postalo utesnjenost. Po 10 letih delovanja se je število uporabnikov podvojilo, bilo jih je že 40. S stalnim preurejanjem in posodabljanjem je hiša postala bolj prijazna, a še vedno premajhna. 370 površinskih metrov je bilo stalnica, tako kot vedno novi uporabniki. Po 12 letih je v njej delalo 75 uporabnikov in zaposlenih, v novem tisočletju že 100. Za delo in bivanje ni bilo več niti osnovnih pogojev, stanje je postalo nevzdržno. Še garažo smo preuredili v delavnico, ni garderob, jedilnice, večnamenskega prostora, skladišč, premalo je sanitarij…

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je zato v letu 1999 potrdilo investicijski program za izgradnjo novega, sodobnega objekta. Sledil je čas izpuščenih priložnosti, ko smo se znašli v kolesju mehanizmov, ki ne vidi človeških stisk, ampak se vojuje na okopih težko razumljivih, velikokrat tudi sebičnih interesov. Težek, a hkrati tudi lep čas, ko spoznaš prijatelje. Oktobra 2002 se je gradnja našega novega VDC-ja začela, leto 2004 pa je za nas minilo kot zgodovinsko prelomno leto. 22. Novembra smo pričeli delovati na novi lokaciji. V dveh etažah je na 1800 površinskih metrov dovolj prostora za 120 ljudi, dovolj možnosti za kakovostno življenje in delo. Čeprav prostrana, je tudi ta zgradba hitro postala prijazen dom, saj topline ne dajejo gradbeni materiali in površinski metri, s sabo jo nosimo ljudje.